Ponižnost

*

 »Vsi poznajo Moč, ki je v Njegovem Imenu. Človek se lahko povzdigne do velikega vladarja, a potem mora biti zares ponižen, da obvlada tudi samega sebe.«

(»Življenje in Nauki Mojstrov Vnebovzetja«, str. 142)

*

Nekdo se lahko spet in spet uteleša z nalogo, da se nauči ponižnosti. Ponos izpostavlja dušo raznim nevarnostim in padcem, na katerih se uči ponižnosti.

*

Serapis Bey je povedal o ponižnosti Mojstra Jezusa:

»Zelo dobro se spomnim, ko je Jezus še kot mladenič prišel v Luxor in pokleknil v sveti nedolžnosti pred predstojnikom Templja Vnebovzetja. Odbil je vso čast, ki smo mu jo ponudili in prosil, da ga posvetimo v prvo stopnjo Duhovnega Zakona in Mojstrstva. Niti najmanjši drobec ponosa ni pačil njegovega obraza, niti drobca vzvišenosti ni bilo na njem, čeprav je bil dostojen najvišje časti. Izbral si je najnižjo pot ponižnosti, vedoč da je le Bog tisti, ki ga bo povzdignil.

Veličastna stvar je dvigniti nekoga, ki je izpolnjen z Vero, Upanjem in Ljubeznijo ter v preprosti ponižnosti čaka Božje dejanje. A v mnogih je pod krinko lažne ponižnosti na zelo prefinjen način dejaven ponos, ki le oponaša resnično ponižnost.

Zato spodbujam vse, da si prizadevajo za resnično ponižnost. Če Mojstri in Božanska Prisotnost ljudi skozi posrednika Kristusa (Sveti Kristusov Jaz) kdajkoli opazijo kakršnokoli napako ljudi, ki jih ovira postati to, kar želijo biti, potem opazijo njihov ponos. Ponos se pojavi v mnogih oblikah a resnična ponižnost le v eni.

Resnično ponižnost si nadenite za vekomaj. To ni oblačilo, ki bi ga oblekli le za trenutek, dan ali leto ali ko ste na preizkušnji. Je večno oblačilo, v katerega je odet tudi sam Bog. Brez ponižnosti imate le malo upanja za duhovne dosežke.«

(‘Mojstri in Sedem Žarkov – 4 / BELI’, str. 51)